Bizantinski cesar Konstantin VII Porfirogen omenja Lastovo že sredi 10. stoletja, vendar pa prve pomembne omembe Lastovo povezujejo z zgodovinskimi dogodki v letu 1000. Kakor je opisal Ivan Đakon (Johannes Diaconus) v svoji "Chronicon Venetum", je beneški dož Pietro Orseolo II , med svojim vpadom v Dalmacijo, uničil utrdbo in mesto na Lastovu kot maščevanje za roparske napade na beneške trgovce. S tem naj bi zaščitil svoboden prehod v Mediteran. V naslednjih dveh in pol stoletjih je Lastovo tako padlo v pozabo. Prebivalci so se posvetili poljedelstvu in živinoreji ter zanemarili svojo pomorsko tradicijo.
Sredi trinajstega stoletja (1252-1254) se je Lastovo prostovoljno priključilo Republiki Dubrovnik potem ko je ta prisegla, da bodo prebivalci Lastova lahko ohranili svoje starodavne običaje. Lastovsko organizirano življenje, ki je temeljilo le na običajih, je bilo leta 1310 dopolnjeno s pisanimi predpisi , Statutom, ki ima vse lastnosti zakona. Ti so postali občinski predpisi, ko jih je sprejel ljudski zbor, potrdil pa dubrovniški knez Bartul Gradenigo.
Skupščina (ljudski zbor) je bila najvišja oblast na otoku, ki je imela vso zakonodajno oblast. Sestavljalo jo je 20 svetnikov z doživljenskim mandatom. Izvršilno oblast je imel podknez s tremi sodniki, ki so jih izvolili prebivalci. Javni uradniki so bili notarji (duhovniki), komorniki (kamerlengi), stražniki, sli (placari), poslanci, stražarji vinogradov (pudari), odposlanci, cenilci, pomočniki itd.
Po koncu beneškega protektorata nad Dubrovnikom, ki se je končal 28. februarja 1358, je kralj Ludvik I. dal Dubrovniški republiki izključno pravico nad Lastovom. Tudi pod temi novimi okliščinami je avtonomija Lastovske občine potekalo nemoteno. Vendar je v drugi polovici 15. stoletja prišlo do vmešavanja Dubrovnika v avtonomijo otoka. Zbor je izgubil svojo zakonodajno vlogo, ki jo je leta 1486 prevzel Svet Republike, stari predpisi pa so se manj uporabljali.
Očitno omejevanje otoške samouprave, tako kot samovoljno nalaganje dodatnih bremen prebivalstvu s strani dubrovniških oblasti (povečanje knezove plače, plač za knežjo stražo, gradnja zapora) je pripeljalo do kratkotrajnega upora leta 1602, ki je bil zatrt v krvi. Naslednje leto so Lastovo, na povabilo upornikov, okupirale Benetke. Leta 1606 je bilo vrnjeno Dubrovniku. Naslednji poskus upora se je zgodil leta 1652. Lastovski občini je bilo naloženo, da vrne 200 dukatov, ki jih je občina potrošila v tožbi proti Benetkam zaradi obrambe suverenosti nad Sušcem. Lastovo, ki je po ocenah imelo več kot 1000 prebivalcev se je zato ponovno ponudilo Benetkam, ki pa so zavrnile ponudbo. Zato do pravega upora pravzaprav sploh ni prišlo. Z upori Lastovo ni nikoli nič pridobilo, še več, izgubilo je avtonomijo, postalo del Dubrovniške republike in s tem tudi subjekt njenih predpisov.
Z turškim napredovanjem na morju je Lastovo s svojo imovino in še posebno s svojo ribiško floto postajalo tarča plenilcev, v glavnem s področja Ulcinja. Plenjenje je postalo pogostejše med 1. in 2. sveto ligo v 16. stoletju in med vojnami za Kreto (Kandijska vojna 1645-1669). V tem času so bili prebivalci Lastova, zaradi obrambe otoka, obvezni izvajati stražarsko službo. Ta je bila ukinjena v 30. letih 18. stoletja, ko se je končalo ulcinjsko piratstvo. Ulcinjski pirati so postali pomorski trgovci.
Na predvečer 27. maja 1806 so Napoleonove enote prodrle v Dubrovnik in postopno zavzele celotno področje Republike, ki je bila v celoti razpuščena slabi dve leti kasnej, 31. januarja 1808. Francozi so na Lastovu zgradili utrdbo na hribu Glavica. Otočane so organizirali v Narodno stražo, da bi se branili pred angleškimi korsarji, so jim zasegali ladje. Angleži so, po drugi strani, zavzeli Lastovo 28. januarja 1813, ko so otok napadli z Visa. Pod svojo oblastjo so ga zadržali do 16. julija 1815, ko so ga, v skladu z odločitvijo Dunajskega kongresa, predali Avstriji.
Od leta 1818 je imelo Lastovo status okrožja v okviru Dubrovniškega okraja in svojo preturo, ki je bila neodvisna od korčulanske. Pretura je prenehala leta 1829, ko je postala del korčulanske uprave. Lastovo je, kot poljedelsko področje, vodil sindak (župan). Na čelu uprave so bili domači zemljiški posestniki, tajniki pa so bili večinoma tujci. V 40. letih 19. stoletja je bila lokalna oblast, zaradi pomanjkanja sredstev, primorana prodati najboljše gozdove zasebnikom. Okrožni svet Korčule je razpustil upravo in leta 1905 za občinskega upravitelja postavil dr. Antuna Šantića- Ćihoratiča. Na lokalnih volitvah naslednje leto je bil za načelnika izvoljen Janko Lucianović, ki je svojo dolžnost opravljal do padca Avstrije leta 1918.
Italijanska okupacija Lastova 11. novembra 1918 je bila posledica tajne Londonske pogodbe, podpisane 1915. med Italijo in Antanto. Po Rapalski pogodbi z 12. novembra 1920 si je Kraljevina Italija priključila Lastovo in ga vključila v Zadarsko okrožje. Za italijansko oblast nad Lastovom je bilo značilno dušenje narodne identitete, očitna rast prebivalstva, pospešena gradnja in izbolšanje življenskega standarda. Italijanska oblast nad otokom se je končala 8. septembra 1943 s kapitulacijo Italije.
Antun Jurica, "Lastovo kroz stoljeća"
